24 Jan 13. etapa Yanbu – Legen: Dolga pot DOMOV
Dragi prijatelji!
Lahko si mislite, katera letošnja dakarska etapa se mi je najbolj vlekla: zadnja! Vse od trenutka, ko sem zapeljal v cilj, sem si samo želel objeti vsakega od vas, ki ste mi vsak dan dajali moč, da vztrajam – zadnje dneve kljub bolezni in velikemu pritisku, ki strmo narašča premosorazmerno z bližino cilja.
Naš čarterski let je imel zamudo, v Munchnu smo pristali šele ob desetih zvečer, moj kombi je bil na sedežu KTM v Munderfingu, kamor sem potoval z Avstrijci. Meni se je mudilo, njim pa ne, saj so bili že praktično doma. Pot se mi je dvojno vlekla, ker se je moj prehlad razdivjal takoj, ko sem si to dopustil. Ob enajstih zvečer se je končno začela moj pot domov – do Beljaka je še šlo, nato pa sem se začel boriti z zaspanostjo. Nekajkrat sem se ustavil, zunaj je bilo minut 12 stopinj in dihal nočni zrak. Ura je bila dve, ko sem bil končno doma pod odejo – ura, ko sem na Dakarju vstajal! Moje telo se je spancu upiralo, jaz končno doma v Legnu, glava pa še kar na dirki.
Včeraj pred sprejemom sem se moral prepričevati, da si vse to zaslužim, čeprav nisem zmagal. Priznam, da se nisem počutil prijetno, predvsem pa sem vse te prvilegije in srečo hotel deliti še s kom, ki srečo potrebuje! Že lansko leto sem čutil, da bi bilo preveč egoistično, če bi se v gasilskem avtu peljal sam. Poklical sem prijatelja Borisa Kodruna, katerega sin Žiga se je boril z rakom. Ko sem se vrnil s svojega prvega Dakarja, je bil enajstletni Žiga ves slaboten zaradi kemoterapije, a je vseeno pogumno prisedel k meni. Ta fant je letos zdrav kot riba in to me ne bi moglo bolj veseliti. Z Žigo si deliva to pozitivno naravnost, vztrajnost in voljo do življenja!
In isto sem razmišljal tudi letos – ne grem sam v gasilski avto za vse na svetu ne! Tako mi je letos delal družbo Rok, krasen fant, ki se pred dvanajstimi leti ponesrečil in je danes na vozičku. Njegova rehabilitacija še traja, a verjamem, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo spet postavil na noge!
Jaz verjamem! S trmo, vztajnostjo je v življenju mogoče čisto vse in to je moje sporočilo. Upam si razmišljati, da bo Rok, ko pridem z naslednjega Dakarja že stal na nogah!
In tako se je začel sprejem, ki ga ne bom nikoli pozabil.


Videl sem ganjene ljudje s solznimi očmi, ponos, veselje in navdušenje. Videl sem, koliko moj dosežek ljudem pomeni, ne glede na številko. Ker dejansko ne gre za rezultat, gre za to, kako sem ga dosegel, čez kaj vse sem šel, kakšno je moje sporočilo ljudem. Težko opišem z besedami, kako lepo sem se počutil, ko sem videl motoriste v špalirju pa gasilce ter nasmejane obraze ljudi. Kot vi očitno cenite moj podvig, tako jaz cenim vse delo, ki je bilo vloženo v moj sprejem!


Tu so bili ljudje, ki so ure in ure kuhali! Ljudje, ki so poskrbeli za tisoč in eno podrobnost! Ljudje, ki so poskrbeli za dobro voljo in humor! Pa ti si srečen človek, Toni, sem si stalno ponavljal pri sebi.
Včeraj smo vsi dokazali, da ni ves šport biznis, da še vedno obstaja šport v pravem pomenu besede – šport, ki povezuje ljudi in jih navdihuje ter tako izpolnjuje svoje poslanstvo.

